Italija in Francija v novem sporu zaradi privabljanja premožnih
Med Italijo in Francijo se je znova vnelo diplomatsko trenje, tokrat zaradi davčnih politik. Iskrico je zanetila izjava francoskega premierja Françoisa Bayrouja, ki je v televizijskem intervjuju opozoril na "davčno nomadstvo" premožnih Francozov in Italijo obtožil, da izvaja "davčni dumping".
Bayrou je ob tem opozoril, da predlog francoske levice o višjih davkih za bogate lahko povzroči še večji beg kapitala, Italijo pa je izpostavil kot primer države, ki naj bi z umetno nizkimi dajatvami privabljala tuje premožnje. Na izjave so v Rimu hitro in ostro odgovorili. Iz urada italijanske predsednice vlade Giorgie Meloni so sporočili, da gre za »popolnoma neutemeljene trditve« in da italijansko gospodarstvo temelji na stabilnosti in verodostojnosti.
Italija se je v zadnjih letih uveljavila kot ena najbolj privlačnih evropskih destinacij za bogate posameznike. Vzrok za to je posebna davčna shema, uvedena leta 2016 pod vodstvom Mattea Renzija, ki tujcem omogoča pavšalno obdavčitev dohodkov iz tujine z letnim prispevkom 100.000 evrov, kasneje pa je vlada pod Melonijevo to mejo dvignila na 200.000 evrov. Ukrep velja največ 15 let in se ne nanaša na domače prihodke.
Poleg tega obstaja še sistem za "repatrirane delavce", ki omogoča do 50-odstotno znižanje davčne osnove za kvalificirane strokovnjake, ki se preselijo v Italijo. Oba mehanizma ustvarjata ugodno okolje za premožne posameznike in visoko usposobljene kadre, kar potrjujejo tudi podatki poročila Henley Private Wealth Migration Report 2025.
Po ocenah se bo letos po svetu preselilo približno 142.000 milijonarjev, Italija pa naj bi privabila neto 3.600 novih premožnih prebivalcev, kar jo uvršča tik za Združene arabske emirate in ZDA. Medtem naj bi Francija izgubila okoli 800 milijonarjev, Španija 500 in Nemčija 400.
Pariz opozarja, da takšna politika predstavlja izgubo prihodkov in spodkopava pravičnost davčnega sistema, Rim pa vztraja, da gre za prihodke, ki jih Italija sicer ne bi imela. Spopad mnenj tako ni le dvostranski spor, temveč osvetljuje širši problem neenotne davčne ureditve znotraj Evropske unije.
Dokler ne bo vzpostavljen skupni evropski davčni okvir, bo denar še naprej sledil državam, ki ponujajo najbolj ugodne pogoje. Italija, z ugodnimi pogoji, življenjskim slogom in trenutno politično stabilnostjo, se zdi v tej nevidni tekmi trenutno v prednosti.
